No
No
 

Evropsko računsko sodišče je zunanji revizor EU vse od svoje ustanovitve oktobra . Njegov namen ostaja nespremenjen: izboljšati finančno poslovodenje EU in dajati neodvisna zagotovila o tem, da so bila sredstva EU zbrana in porabljena v skladu s pravili.

  • Potreba po zunanjem nadzoru financ EU

    Ko je bila ustanovljena Evropska skupnost, je bil za izvajanje nadzora nad njenimi financami ustanovljen manjši revizijski odbor. Sčasoma se je proračun Skupnosti povečeval, odgovornost za proračunski nadzor pa je prevzel Evropski parlament. Postalo je jasno, da revizijski odbor nima več dovolj pooblastil ali virov za opravljanje nalog, ki se od njega zahtevajo.

  • Evropsko računsko sodišče postane finančna vest Evropske skupnosti

    Predsednik Odbora Evropskega parlamenta za proračunski nadzor Heinrich Aigner se je zavedal slabosti v ureditvah Evropske skupnosti za revidiranje in je zagovarjal ustanovitev resnično neodvisnega zunanjega revizijskega organa. Tako je bilo z Bruseljsko pogodbo ustanovljeno Evropsko računsko sodišče s sedežem v Luxembourgu, ki je začelo delovati oktobra . Takratni predsednik Sodišča Evropskih skupnosti Hans Kutscher je Evropsko računsko sodišče takrat imenoval finančna vest Skupnosti.

  • Evropsko računsko sodišče postane institucija EU

    je začela veljati Maastrichtska pogodba, s katero je bil Evropskemu računskemu sodišču (Sodišču) podeljen status polnopravne evropske institucije. Ko je Sodišče postalo enakopravno s Komisijo, Svetom in Parlamentom, so se okrepile njegova neodvisnost in pristojnosti. Z Maastrichtsko pogodbo je bila Sodišču tudi poverjena naloga dajanja letne izjave o zanesljivosti v zvezi z zanesljivostjo zaključnega računa EU ter zakonitostjo in pravilnostjo z njim povezanih transakcij.

  • Razširitev revizijskih pooblastil Sodišča

    Vloga Sodišča je bila dodatno okrepljena z Amsterdamsko pogodbo, ki je začela veljati leta 1999. Z njo so se revizijske pristojnosti Sodišča razširile na več področij politike, njegova vloga v boju proti goljufijam pa je bila formalizirana.

  • Začetek tesnejšega sodelovanja Sodišča z državami članicami

    V Pogodbi iz Nice, podpisani leta , je bila poudarjena pomembnost sodelovanja Sodišča z nacionalnimi revizijskimi organi držav članic.

    Z Lizbonsko pogodbo, ki je začela veljati , so bila pooblastila Sodišča ponovno potrjena, poleg tega je bil spremenjen način upravljanja in preverjanja sredstev EU, in sicer s krepitvijo proračunskih pristojnosti Evropskega parlamenta in poudarkom na odgovornosti držav članic za izvrševanje proračuna.

  • Danes

    Razvoj Sodišča v skladu s potrebami razširjene EU

    V skladu z razvojem EU se je spreminjala tudi struktura Sodišča. Leta je imelo devet članov in 120 uslužbencev, danes pa ima 27 članov in skoraj 900 uslužbencev iz vseh držav članic.

    Vse od svoje ustanovitve leta si Sodišče prizadeva prispevati k izboljšanju finančnega poslovodenja EU tako, da pripravlja visokokakovostne, aktualne izdelke. V tem času je EU sprejela nove države članice, prevzela nove odgovornosti, povečala svoj proračun in ustanovila nove organe na evropski ravni, vse to pa Sodišče upošteva pri svojem delu.

    Število publikacij Sodišča se je od prvih dveh mnenj, ki ju je izdalo v prvem letu svojega delovanja, znatno povečalo. Sodišče zdaj objavlja letna poročila, izjave o zanesljivosti, specifična letna poročila, posebna poročila, mnenja in preglede. V zadnjih letih je začelo namenjati večjo prednost revidiranju rezultatov politik EU in svetovanju o tem, kako izboljšati smotrnost poslovanja.

Povezave