Zgodovina

Evropsko računsko sodišče je nastalo v času, ko si je Evropska skupnost (predhodnica EU) prizadevala povečati svojo demokratično odgovornost do državljanov. Zgodili sta se dve ključni spremembi: Evropski parlament je dobil večje pristojnosti pri nadzoru proračuna Evropske skupnosti, ta pa se je začel v celoti financirati iz lastnih sredstev Skupnosti. Skupnost se je začela zavedati, da potrebuje resnično neodvisnega zunanjega revizorja, ki bo Parlamentu in Svetu pomagal zagotoviti demokratični nadzor nad njenimi financami. Od ustanovitve Skupnosti leta 1958 je to nalogo opravljal manjši revizijski odbor, a postajalo je vse bolj očitno, da nima potrebnih pooblastil niti sredstev, da bi zagotovil primerno revizijo proračuna, ki se je hitro povečeval.

Glavno pobudo za ustanovitev Evropskega računskega sodišča je dal predsednik Odbora Evropskega parlamenta za proračunski nadzor Heinrich Aigner, ki je od leta 1973 odločno zagovarjal ustanovitev organa za zunanjo revizijo na ravni Skupnosti. Evropsko računsko sodišče je bilo ustanovljeno 22. julija 1975 z Bruseljsko pogodbo, delovati pa je začelo oktobra 1977 s sedežem v Luxembourgu. Takratni predsednik Sodišča Evropskih skupnosti Hans Kutscher je Računsko sodišče imenoval finančna vest Skupnosti.

Evropsko računsko sodišče je postalo polnopravna institucija EU 1. novembra 1993, ko je stopila v veljavo Maastrichtska pogodba. S pridobitvijo enakega statusa, kot ga imajo Komisija, Svet in Parlament, so se okrepile njegova neodvisnost in pristojnosti. Maastrichtska pogodba je uvedla tudi izjavo o zanesljivosti računovodskih izkazov EU ter zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij (DAS), ki je sčasoma postala osrednji izdelek Sodišča.

Vloga Sodišča je bila nadalje okrepljena leta 1999, ko je stopila v veljavo Amsterdamska pogodba, ki je še enkrat potrdila neodvisnost Sodišča ter razširila njegova revizijska pooblastila na več področij politik. Poudarila je tudi njegovo vlogo v boju proti goljufijam in mu omogočila, da se za varstvo svojih posebnih pravic pred kršitvami drugih institucij EU obrne na Sodišče Evropskih skupnosti.

Pogodba iz Nice iz leta 2003 je potrdila načelo, da ima vsaka država članica na Sodišču po enega člana in poudarila pomen sodelovanja Sodišča z nacionalnimi revizijskimi organi.

Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 sta bila ponovno potrjena poslanstvo Sodišča in njegov status institucije EU. Za Sodišče je pomembno tudi, da se je spremenil način upravljanja in preverjanja sredstev EU, tako da so bila okrepljena proračunska pooblastila Evropskega parlamenta in poudarjena odgovornost držav članic za izvrševanje proračuna.

V skladu z razvojem EU se je spreminjala tudi struktura Sodišča. Leta 1977 je imelo Sodišče devet članov in 120 uslužbencev, danes pa šteje 27 članov v petih senatih in skoraj 900 strokovnih in administrativnih uslužbencev iz vseh držav članic. Kot revizijski organ z enakim ugledom, kot ga imajo nacionalne vrhovne revizijske institucij v državah članicah in izven meja EU, želi biti Sodišče na čelu najnovejšega razvoja v reviziji javnih financ in v sodelovanju z drugimi vrhovnimi revizijskimi institucijami razvija strokovne standarde in dobre prakse.